Zgodovina rudarjenja v Labinu
Zgodovina industrije na Labinskem je povezana predvsem z izkoriščanjem premoga. Začetki rudarske dejavnosti so povezani z mljetsko vladavino, ko je bil v 17. stoletju odkrit t.i. rusi premog ali črna smola (pegola nera), ki so jo uporabljali za impregniranje ladij.
Po prvi svetovni vojni in prehodu rudnikov pod italijansko oblast (leta 1919 je rudnike prevzela SOCIETA ‘ANONIMA CARBONIERA “ARSA” s sedežem v Trstu) se je njihova modernizacija bistveno pospešila in rudniki so postali hrbtenica istrskega gospodarstva. Leta 1935 je nova lastnica rudnika postala AZIENDA CARBONI ITALIANI, katere sedež se je iz Trsta preselil v Rim, začela se je gradnja rudarskih naselij Raša in Podlabin, razvijalo se je pristanišče Bršica, izsuševalo se je Čepićko jezero.
Istrski premogovniki so dosegli nov vrhunec leta 1959, v času SFRJ, ko so nakopali 860.100 ton premoga s 6.287 zaposlenimi.
Zgodovina rudarjenja v Llitiji
Prvi zapisi o rudarjenju v Litiji in okolici segajo v leto 1537. Nahajajo se na nagrobnem spomeniku rudarskemu mojstru Cristofu Brukhershmidu. Spomenik danes stoji v cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiji. Arheološka najdišča pa kažejo na izkoriščanje rude na območju Sitarjevca že veliko pred tem. Ostanki bivališč in žlindre kažejo, da so v Litiji rudarili že pred 4.000 leti, kasneje tudi Kelti in Rimljani. V Sitarjevcu so izkoriščali različno rudo, predvsem svinčevo in živosrebrno. Kopali pa so tudi rudo, ki je vsebovala cink, baker, železo in proti koncu predvsem barit.
Za potrebe taljenja izkopane rude so leta 1880 na levem bregu Save zgradili topilnico svinčeve in živosrebrne rude. Rudo so v topilnico prevažali preko reke Save s tovorno žičnico in z vozovi preko lesenega mostu. Topilnica je povzročala številne težave, saj je zaradi izpusta strupenih žveplenih plinov negativno vplivala na zdravje ljudi, živali in rastlinja. V letu 1920 je prišlo do množičnega pogina čebel, čemur je sledila ti. Čebelarska pravda (1921 – 1926). Posledica je bila zaustavitev obrata h kateremu je pripomogel tudi padec cene svinca na trgu.
Zaradi zmanjševanja rudnih zalog, zastarele tehnologije in pljučnih obolenj rudarjev (silikoza) je rudnik v letu 1965 prenehal obratovati.
