Prvi zapisi o rudarjenju v Litiji in okolici segajo v leto 1537. Nahajajo se na nagrobnem spomeniku rudarskemu mojstru Cristofu Brukhershmidu. Spomenik danes stoji v cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiji. Arheološka najdišča pa kažejo na izkoriščanje rude na območju Sitarjevca že veliko pred tem. Ostanki bivališč in žlindre kažejo, da so v Litiji rudarili že pred 4.000 leti, kasneje tudi Kelti in Rimljani. V Sitarjevcu so izkoriščali različno rudo, predvsem svinčevo in živosrebrno. Kopali pa so tudi rudo, ki je vsebovala cink, baker, železo in proti koncu predvsem barit.
Za potrebe taljenja izkopane rude so leta 1880 na levem bregu Save zgradili topilnico svinčeve in živosrebrne rude. Rudo so v topilnico prevažali preko reke Save s tovorno žičnico in z vozovi preko lesenega mostu. Topilnica je povzročala številne težave, saj je zaradi izpusta strupenih žveplenih plinov negativno vplivala na zdravje ljudi, živali in rastlinja. V letu 1920 je prišlo do množičnega pogina čebel, čemur je sledila ti. Čebelarska pravda (1921 – 1926). Posledica je bila zaustavitev obrata h kateremu je pripomogel tudi padec cene svinca na trgu.
Zaradi zmanjševanja rudnih zalog, zastarele tehnologije in pljučnih obolenj rudarjev (silikoza) je rudnik v letu 1965 prenehal obratovati.